Zapletena zgodba glavne ruske cerkve, ki jo pozna vsak Moskovčan

Cerkev Hrista Spasitelja je glavna in največja pravoslavna cerkev v Moskvi. Ta cerkev ni znana samo po svoji vlogi in velikosti ampak tudi po mnogih mitih in legendah, ki jih zajema njena dolga in zelo težka zgodovina. Cerkev je bila narejena kot poklon zmagi nad Napoleonom leta 1812.

Na mestu današnje cerkve Hrista Spasitelja je bil nekoč samostan, potem je nastala sama cerkev, v času Sovjetske zveze je na njenem mestu nastal Dom kulture za tem pa najbolj znana ‘Velika luža’ ... Morda bi bila njena usoda drugačna, če ne bi bila zgrajena na dveh pokopališčih, pravzaprav na kosteh, tam, kjer ni bila prvotna načrtovana. Sprva naj bi cerkev Hrista Spasitelja stala povsem drugje - na jugozahodu Moskve, na Vorobjovih gorah, ampak car Nikolaj I se je odločil prestaviti gradnjo bližje Kremlju.

Prekletstvo opatinje

Od 16. stoletja je na mestu bodoče cerkvene zgradbe stal ženski staro-aleksejevski samostan. Nikolaj I se je kljub protestom nun odločil, da ga porušijo. Legenda pavi, da je opatinja Claudia ob tem v srcu dejala: ‘Vse, kar bo postavljeno na tem mestu, ne bo obstalo tam za več kot pol stoletja’. Po drugi legendi naj bi napovedala tudi, da bo na tem mestu »luža«.

Prekletstev in prerokb noben zgodovinar ne more potrditi, vendar dejstva ostajajo: prva cerkev Hrista Spasitelja je stala 48 let, nato so jo porušili in na njenem mestu zgradili bazen »Moskva«, kjer so se prebivalci prestolnice kopali nekaj več kot 30 let.

Dom kulture in ‘Velika luža’

Usodo glavnega templja Rusije je odločila revolucija. V poznih dvajsetih letih je bila cerkev zaprta, stavba z odstranjenimi kupolami pa je bila preurejena v Dom kulture. Vendar to ni trajalo dolgo. Julija 1931 so se na srečanju Centralnega izvršnega odbora ZSSR v skladu s Stalinovim generalnim načrtom obnove glavnega mesta odločili, da bodo porušili cerkev in na njenem mestu postavili najvišjo stavbo na svetu - palačo Sovjetov, ki bi postala veličasten spomenik Leninu, Kominterni in Sovjetski zvezi.

Sprva so poskušali razstaviti zidove cerkve, vendar jim to ni uspelo. Delavci so se omejili zgolj na barbarsko uničenje skulptur (angeli, ki so padli na zemljo brez kril in glave, so predstavljali grozljiv pogled), unikatnih reliefov fasad in delov konstrukcije. Cerkev Hrista Spasitelja je bila dokončno porušena šele po drugi eksploziji 5. decembra 1931.

Odstranjevanje odpadkov je trajalo skoraj leto in pol. Unikatni marmor je šel v dekoracijo moskovskega metroja in tako danes krasijo postaje Kropotkinskaya, Okhotny Ryad in Teatraljnaja, klopi so našle svoje zavetišče na postaji Novokuznetskaja. Kamnite plošče z imeni junakov vojne iz leta 1812 so bile delno uporabljene za dekoracijo in obnovo stavb, deloma kot tlakovci v parkih in na trgih.

Usodo veličastnega projekta je odločila druga svetovna vojna. Z njenim začetkom je postalo jasno, da projekt verjetno ne bo izveden.

Po zmagi je bil projekt zamrznjen. Gradbena jama se je začela polniti z vodo. Leta 1958 se je na mestu jame pojavil bazen - ironično, nekaj časa je veljal za največji zunanji bazen na svetu.

Mnogi so trdili, da so ponoči, pozimi, v pari, ki se je dvigovala nad Moskvo, videli podobo porušene cerkve. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja so krožile grozne govorice, da naj bi se ljudje tam utopili.

O dejstvu, da je treba svetišče vrniti na svoje mesto, se je aktivno govorilo v poznih osemdesetih letih. Nato se je vlada strinjala s ponovno gradnjo. Če je gradnja prve cerkve Hrista Spasitelja trajala več kot 40 let, so novo cerkev zgradili v treh letih.

Zgornja katedrala, ki jo je večina prebivalcev Moskve in gostov prestolnice imenovala cerkev Hrista Spasitelja, je bila obnovljena po načrtih, kot jo je ustvaril arhitekt Konstantin Ton. Pod njo je cerkev Preoblikovanja, ki je bila zgrajena v spomin na nekdanji ženski samostan.