Sprehod med novoletnimi okraski
Prijetno praznično vzdušje si brez drevesca s svetlikajočimi okraski in lučkami danes težko predstavljamo. Je bilo le-to v ruski kulturi vedno prisotno? Kakšni okraski so krasili veje zimzelenega drevesa, ki simbolizira neminljivost?
Izvorno nemški običaj krašenja zimzelenega drevesa se je v Rusiji prvič pojavil v času Petra Velikega, ki je praznovanje novega leta premaknil s 1. septembra na 1. januar. Ukazal je, naj v mestih ustvarijo praznično vzdušje tako, da svoje domove odzunaj okrasijo z različnimi iglastimi drevesci ali vejicami ter novo leto praznujejo v družinskem in prijateljskem krogu, plešejo, pojejo in v nebo spuščajo rakete.
Po carjevi smrti in do 19. stoletja je običaj krašenja tonil v pozabo. Z drevesci so okraševali samo še strehe gostiln, kjer so le-ta ostajala vse do naslednjega novega leta. Verjetno od tod tudi izvira ime za restavracije ёлки палки (jolki palki).
Božično drevo se je, tokrat znotraj domov, ponovno pojavilo v času Nikolaja I. in dobilo ime ёлка (jolka). Običaj okraševanja je bil v začetku prisoten samo na dvoru, od koder se je počasi širil po celi Rusiji. Drevescem na dvoru so veje krasili samo s svečami, kasneje pa s steklenimi okraski, koraldami, sladkarijami, sadjem, pozlačenimi storži, okraski iz vate, papirmašeja ... V tem času je bilo drevo na tleh pritrjeno v leseni križ in je segalo do stropa.
V izbranem prostoru so jo smeli okraševali samo starši, ki so jo pred otroki strogo skrivali, dokler ni bila popolnoma okrašena. Otroke so nato poklicali s posebnim zvončkom, zvok katerega je odpiral vrata praznični svet. Smrečico so preučili do zadnjega okraska, se pod njo igrali skrivalnice, plesali in peli. V tem času so pričeli prirejati tudi praznične dogodke, новогодние ёлки (navagodnije jolki), na katera so zbrani sorodniki in bližnji otrokom prinašali darila in poseben dan zaključili z rajanjem.
Prvih nekaj let po revoluciji so se prazniki sicer umaknili v ozadje, vendar je, kljub strogim nadzorom in protipropagandi, običaj okraševanja na skrito še živel (ушло в подполье), le okrasje je bilo bolj preprosto: papirnate snežinke in verige, orehi, okraski iz srebrne folije in pobarvane žarnice.
Po zatišju so drevesce na očeh javnosti ponovno okrasili leta 1935 v Moskvi, natančneje tri dni pred novim letom. To je bila 15-metrska jelka z več kot 10.000 okraski in samo v dveh dneh so se na trgih pojavili božični bazarji in praznične predstave za otroke. V tem obdobju je 8-krako betlehemsko zvezdo zamenjala 5-kraka rdeča, sveče so zamenjali tanki, letala, vojaki in podobe politikov … Izdelovali pa so tudi okraske iz kartona. Figurice (ptice, ribe, zvezde, pravljični junaki), ki so jih pogosto našli v časopisih, so izrezali in polovici zlepili skupaj, običajno je bil karton srebrne ali zlate barve.
Po državljanski vojni je 1. januar postal dela prost dan (красный день в колендаре). Poleg poznanih okraskov so ob 150 letnici rojstva Puškina na drevesce obesili še pravljične junake iz njegovih zgodb ter različne gozdne živali, sadje in zelenjavo.
Po filmu Karnevalna noč (1956) so se pojavili znameniti okraski ure s kazalci, ki so kazali pet minut do polnoči (без пяти двенадцати). V 60. letih, v času odkrivanja vesolja, so se na drevescih pojavile prve električne lučke in okraski v oblikah astronavtov in vesoljskih raket. V 90. letih pa so smrečico že okraševali enobarvnimi ali okraski s podobami živali, ki leto zaznamujejo ter s podobami ruske pokrajine.
Dandanes novoletni jelki poleg poznanih dodajajo ročno narejene okraske, narejene iz filca, blaga, papirja in celo iz lego kock.
