30. september - Svetovni dan prevajalcev in prevajanja

Kadar beremo dela tujih avtorjev, prevedena v slovenščino, verjetno prav malokrat pomislimo, da je to delo poleg avtorja na nek način ustvaril tudi prevajalec. Težko bi brez posredovanja dobrega prevajalca v roke dobili delo, ki odraža vse nianse avtorjevega stila pisanja, ujeli vse skrite pomene, ki se dostikrat skrivajo za samimi besedami.

Lijana Dejak je prevajalka velikega kova, lanskoletna prejemnica največje nagrade za prevajalske dosežke v Sloveniji, Sovretove nagrade, ki jo je dobila za prevod romana Laurus ruskega avtorja Jevgenija Vodolazkina. Z njo smo ob Mednarodnem dnevu prevajalcev poklepetali o tem, kako je biti prevajalec.

1. Kaj se je za Vas oz. Vaše delo spremenilo po prejetju Sovretove nagrade?

Kaj vam ta nagrada pomeni?Nagrada mi seveda pomeni ogromno, še zlasti, ker je to stanovska nagrada, ki jo podeljujejo kolegi prevajalci. Z njo je moje delo postalo bolj prepoznavno, pa tudi Laurus, ki je sijajen roman, bi bil sicer mogoče prezrt, tako pa je postal skoraj prava uspešnica. Kar nekaj ljudi mi je reklo, da jim je spremenil ali vsaj polepšal življenje.

Posebnih sprememb pri delu za zdaj ne čutim, ker sem se že pred nagrado dogovorila za res velik projekt – ponoven prevod Tolstojevega romana Vojna in mir, s katerim se bom ukvarjala še več kot leto.

2. Leposlovna dela prevajate 15 let, v večini so to ruski avtorji: Bulgakov, Sorokin, Akunin, Trifonov, Gelasimov, Dovlatov in še mnogi. Kakšne so razlike v prevajanju del živečih in že umrlih avtorjev?

Najbolj očitna razlika je, da sodobnega avtorja lahko vprašaš, kaj je mislil reči, če je kaj nerazumljivega. Sodelovanje z avtorji je prijetna stran prevajanja sodobnikov. Ruski inštitut za prevajanje, ki tudi finančno podpira prevode, nas prevajalce vsaki dve leti povabi na prevajalski kongres v Moskvo, kjer se srečamo z avtorji, nekaj pa jih tudi pripelje na naš knjižni sejem. Vladimir Šarov, čigar roman Vaje je pred kratkim izšel v mojem prevodu, je bil na primer pred dvema letoma gost knjižnega sejma. Vodolazkin, za roman katerega sem dobila Sovretovo nagrado, pa leto prej.

Starejši avtorji imajo seveda prav tako svoj čar, ruska klasika pa je sploh vrhunec svetovne književnosti, kar ob prevajanju Tolstoja vedno znova spoznavam.

3. Ali lahko na kratko opredelite vlogo prevajalca od tega, ko dobite izvirnik v roke do dokončnega prevoda v natisnjenih platnicah? Se sami odločate za prevode? Imate možnost, da odločate o časovnem roku prevajanja? Kako poteka proces prevajanja, je to predvsem samotno in raziskovalno delo?

Večino del, ki sem jih prevedla, sem sama predlagala založbam, kar je seveda velika prednost, ker potem človek dela tisto, kar ga veseli. Če prevod podpreta Javna agencija za knjigo ali ruski Inštitut za prevajanje, tudi določita rok, do kdaj mora knjiga iziti. Sicer pa se za rok dogovorim z založbo. Ruske knjige navadno niso take uspešnice, da bi založbe z rokom zelo pritiskale na prevajalca.

Prevod pregleda urednik in za njim še lektor (pri nekaterih založbah samo urednik). Pregledan prevod dobi prevajalec nazaj ter popravke in pripombe sprejme ali pa tudi ne. Pozneje še enkrat dobi v pregled prelom, se pravi knjigo, pripravljeno za tisk. Nekatere založbe vprašajo prevajalca tudi za mnenje o opremi knjige.Delo prevajalca je samotno, vseeno pa zanimivo in raznoliko, ves čas je treba raziskovati različna področja, ki se pojavljajo v besedilih. Prednost prevajanja knjig je, da ni treba biti ves čas doma, sama veliko prevajam na morju in v različnih literarnih centrih.

4. Ste se že kdaj spraševali, če je v vas morda kaj ruskega, ker ste tako plodoviti ravno pri ruskih avtorjih?

Mislim, da v meni ni nič ruskega. Ruščino sem se začela učiti, ker mi je jezik tako lepo zvenel. In Rusi res pišejo zanimive reči, tako sodobniki kot njihovi predhodniki. Ampak kadar sem v Rusiji, me nič ne mika, da bi ostala tam. V tem smislu je najbrž v meni več grškega …

5. Kaj po vaše odlikuje dobrega prevajalca? Kakšne so tiste kvalitete, ki jih opažate tudi pri svojih kolegih?

Osnova je seveda, da prevajalec zelo dobro pozna oba jezika. Teoretična besedila o prevajanju naštevajo še kup reči, ampak ena pomembnejših je, da imaš rad svoje delo.

Tudi kvalitete kolegov bi lahko naštevala, pa bom raje omenila samo en nedaven svetel primer – iznajdljivost Urše Zabukovec, tudi prevajalke iz ruščine, letošnje finalistke za Sovretovo nagrado. Urša je pri prevajanju izjemno zahtevnega distopičnega romana Tatjane Tolstoj Mjausk (rusko Kys'), kratko malo »padla« v postapokaliptični svet z njegovimi izmišljenimi jeziki in ga ustrezno izvirniku zelo posrečeno ustvarila v slovenščini.

6. Ali Vam vsebine oz. določeni stavki ali misli izvornega dela odzvanjajo v vaši glavi? Ali če vprašam drugače: kako izvorno delo in potem vaš prevod vpliva na Vas, na Vaše razumevanje kulture, zgodovine, morda na nadaljnje delo?

Včasih se mi res vrtijo po glavi kakšna mesta, ki jih nisem znala takoj rešiti. Na primer iščem slovensko ustreznico kakšnega ruskega pregovora, besedne igre itd. Sicer pa se potem, ko knjiga izide, ne ukvarjam več z njo, razen če moram kaj pripraviti za njeno predstavitev.

7. Ste tudi članica Društva znanstvenih in tehničnih prevajalcev Slovenije. Veliko ste prevajali s področja arhitekture in gradbeništva. Kakšne so razlike med prevajanjem tehničnih in književnih vsebin?

Članica Društva znanstvenih in tehniških prevajalcev sem bila do lani, zdaj pa nisem več, ker že kar nekaj let prevajam skoraj samo leposlovje in humanistiko. To je seveda bistveno drugačno delo, moram pa reči, da mi kilometrina pri prevajanju tehniških besedil precej koristi, med drugim človeku vcepi natančnost, ker napake v tehniških besedilih lahko precej stanejo, tudi čisto konkretno v denarju.

Arhitekturo in gradbeništvo sem prevajala z veseljem, ti področji me zanimata. Imela sem srečo, da sem malo lahko tudi izbirala in odklanjala besedila s področij, ki mi niso »ležala« - kakšne medicine in podobnega.

8. Veliko prevajalcev je tudi literarnih ustvarjalcev in obratno. Ali Vas je že kdaj zamikalo, da bi tudi sami napisali literarno delo?

Ne, nobenih literarnih ambicij nimam.

9. Kako bi ocenili stanje prevajalstva v Sloveniji?

Prevajalske tarife so se katastrofalno znižale. Prevajalci smo včasih kar spodobno zaslužili, še zlasti tisti, ki smo pisno prevajanje dopolnjevali s tolmačenjem. Zdaj pa, kolikor vem, večina prevajalcev bolj životari.

10. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani ste končali študij ruskega in angleškega jezika s književnostjo. Kaj bi svetovali sedanjim in bodočim študentom, ki bi jih morda zamikalo delo prevajalca?

Težko bi delala kakšno reklamo za ta poklic. Da bi si pri današnjih prevajalskih tarifah mlad človek, ki začne delati v svobodnem poklicu kot prevajalec, lahko kupil stanovanje in si uredil življenje, se sliši kot znanstvena fantastika. Kako je z zaposlovanjem prevajalcev v podjetjih, pa ne vem, sama sem bila zmeraj svobodnjak in s tem nimam izkušenj.